Vsak človek je edinstven posameznik. Je celota dobrih in slabih lastnosti, želja, potreb, interesov in čustev.
Edinstveno bogastvo posameznika
Vsak posameznik ima svoja področja, na katerih se izraža, gradi in razvija. Čisto vsak nosi v sebi bogastvo, ki je edinstveno in ki ga nima nihče drug.
Čisto vsak nosi v sebi bogastvo, ki je edinstveno in ki ga nima nihče drug.
Zakaj še potemtakem vedno prihaja do tekmovalnosti?
Če je vsak posameznik edinstven in če ima vsak posameznik nekaj kar nima nihče drug, zakaj potemtakem še vedno prihaja do medsebojne tekmovalnosti?
Otroke učimo tako, sami pa delamo drugače
Že male otroke učimo, da vedno ne morejo zmagati in biti najboljši. In da je včasih pač treba sprejeti poraz, saj je takšno življenje. In ravno tu se pojavi dilema. Zakaj učimo otroke, da je včasih potrebno sprejeti poraz, sami pa v življenju z drugimi na vse pretege tekmujemo?
Največ všečkov in najdražje dobrine
Niti slučajno ne sme biti nihče od nas boljši; imeti moramo najboljše in najdražje materialne dobrine, največ všečkov, klikov in najboljši izgled. Ta fenomen je res zanimiv. Živimo v nekakšnem prepričanju, da bomo propadli ter, da se bo naš svet porušil, če ne bomo na vrhu. Čemu?
Živimo v nekakšnem prepričanju, da bomo propadli ter, da se bo naš svet porušil, če ne bomo na vrhu.
Kdo je tisti, ki nam sodi in, ki nas bo “linčal”, če ne bomo najboljši, najlepši in najbogatejši?
Odgovor je preprost; nihče drug, kot zgolj naše nepotrebne misli. Naše misli, da moramo biti idealni na vseh področjih.
Bodi takšen kot on!
Do tekmovalnosti pogosto privede tudi medsebojno primerjanje, ali obratno. Primerjanje pa v nas vzbuja veliko stresa, nelagodja in zavisti.
Primerjanje v nas vzbuja veliko stresa, nelagodja in zavisti.
Najslabše je, da posameznika k tekmovalnosti pogosto že v otroštvu nezavedno (ali pač?) vzpodbujajo starši, saj ga z drugimi neprestano primerjajo.
Tak posameznik se znajde v stresu, saj mora biti takšen kot nekdo drug. Slednje lahko privede do melanholije ali celo do depresije.
Tak posameznik se bo najverjetneje z drugimi kasneje v življenju neprestano primerjal tudi sam. Na drugi strani pa se pojavljajo vprašanja;
- Zakaj bi se morali z drug drugim primerjati?
- Zakaj preprosto ne bi uživali v svoji edinstvenosti, ker vsi tako ali tako ne moremo biti enaki?
Sploh pa, predstavljajte si, kako bi bil svet, v primeru, da bi bili vsi enaki, pust in dolgočasen.
Osebno zadovoljstvo proti tekmovalnosti
Ali ni bistvo vsega to, da smo zadovoljni sami s seboj in da imamo sami sebe radi?
Slednje zveni nekoliko klišejsko, a dejstvo je, da je “imeti rad samega sebe” velika umetnost in dosežek.
Kako bi ocenili svojo samozavest in svojo samopodobo?
Gre za dva zelo pomembna dela posameznikove osebnosti, od katerih je odvisno mnogo stvari. Med drugim je od teh dveh ključnih stvari odvisno tudi to, kako nas bodo dojemali drugi.
Osnova za dobre odnose
Najprej moramo v sebi zgraditi zdravo samopodobo in samozavest, šele nato pa lahko sklepamo dobre odnose z drugimi.
Ljubezen do samega sebe je namreč osnova za zdrave medsebojne odnose.
Ljubezen do samega sebe je osnova za zdrave medsebojne odnose.
Če bomo sami sebe zaničevali ali imeli do sebe slab odnos, je veliko večja verjetnost, da bomo podobnega odnosa deležni tudi s strani ostalih.
Tudi v partnerstvu je podobno. Najprej moramo biti sami s sabo zadovoljni in srečni, šele nato pa lahko zgradimo trden partnerski odnos, v katerem bosta srečna oba partnerja.
To, da imamo radi samega sebe še zdaleč ne pomeni, da smo samovšečni in narcisoidni. Da se imamo radi, pomeni zgolj to, da sprejemamo samega sebe, da se spoštujemo, kar pa je v sodobni družbi nekakšna nuja. Kajti, če ne bomo sprejemali samega sebe, nas tudi drugi ne bodo.
Ali “instant” ideali določajo našo samopodobo?
“Imeti rad samega sebe” je velika umetnost in dosežek, ki ga sama dolgo nisem dosegla oz. ga včasih še vedno ne dosegam.
Ljudje smo pogosto preveč samokritični, sebe pa preprosto ne sprejemamo. K temu so v zadnjem času pripomogli številni sodobni mediji, predvsem pa socialna omrežja, ki nam venomer prikazujejo nekakšne “ideale”.
Mnogi zaradi “instant” idealov izgubijo samozavest, njihova samopodoba pa se zaskrbljujoče zmanjša, saj niso zmožni slediti idealom, ki nam jih vsiljuje sodobna družba.
Ljudje smo pogosto preveč samokritični, sebe pa preprosto ne sprejemamo. K temu so v zadnjem času pripomogli številni sodobni mediji, predvsem pa socialna omrežja, ki nam venomer prikazujejo nekakšne “ideale”.
Kako ločiti zrno od plevela?
Instant ideali, po katerih se v zadnjem času ljudje zgledujejo, poudarjajo samo popolnost in nekakšne ideale, ki pa, roko na srce, niso realni. Prikazujejo nam zgolj fasado neke osebe, medtem ko njene notranjosti in tega kar oseba čuti, ne moremo videti.
Vemo namreč, da je najpomembnejše to, kako se oseba v sebi počuti in ali je srečna. V svetu je znanih veliko primerov posameznikov, ki so imeli “vse”; bogastvo, priljubljenost, lep videz itd. Marsikdo bi rekel, da so imeli popolno življenje. A pogosto se je izkazalo, da so bili ti posamezniki v sebi zelo nesrečni, celo depresivni ali melanholični.
Zato se moramo naučiti ločevati, kaj so instant ideali, ki nam jih vsiljujejo mediji in sodobna družba in kaj je realnost. Na nek način bi lahka rekli, da moramo znati ločiti zrno od plevela.
Zavedati se moramo, da ne poznamo notranjosti ali ozadja nekega “ideala”, ki nam ga družba prikazuje. In pod nobenim pogojem se ne smemo ob teh idealih počutiti manj vredne. V današnji kolumni smo že namreč skupaj ugotovili, da smo vsi edinstveni in da imamo nekaj, česar nima nihče drug.
Zato raje kot na tekmovalnosti in zgledovanju po instant idealih delajmo na tem, da se bomo imeli radi.
Prepričana sem tudi, da tisti, ki se imajo radi, nimajo potrebe po medsebojni tekmovalnosti.
