Na Cuker blogu z veseljem podpiramo zanimive in nadarjene ustvarjalce.
Ljudi, ki skozi svojo ustvarjalnost in inovativnost pripovedujejo zgodbo.
Zato v kategoriji “Intervju” vsake toliko časa objavimo pogovor z navdihujočim posameznikom/posameznico.
In tudi tokrat je tako.
V plemenitih dejanjih sem našla svoj smisel
Dr. Danijela Horvat Samardžija je višja predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, smer Predšolska vzgoja. Je oseba z veliko začetnico, ki nas v sodobni, pogosto egoistično naravnani družbi, spominja, kako je pomembno, da smo solidarni, da pomagamo in da kdaj pa kdaj naredimo za drugega nekaj lepega brez, da v zameno pričakujemo kaj drugega.
Pravi, da zanjo ni boljšega občutka, kot je ta, da za nekoga narediš nekaj dobrega. Poudarja, da se v okviru svojega prostovoljskega delovanja zavzema za to, da se v ljudeh prebudi sočutje do drugih, da se vzpostavi socialna mreža, ki omogoča najranljivejšim članom naše družbe, da začutijo, da so tudi oni pomemben člen družbe, da se poveča kakovost povezav med generacijami in da se ljudje začnejo zavedati, da lahko tudi oni prispevajo k temu, da se začnejo dogajati spremembe na bolje.
Do sedaj je organizirala ogromno dobrodelnih akcij, ki segajo celo onkraj naših meja.
Vabljeni k branju najinega navdihujočega in poučnega pogovora, ki vas bo zagotovo navdušil do te mere, da boste tudi vi za drugega naredili nekaj lepega.
Zgled je najboljši učitelj
Kaj za vas pomeni beseda solidarnost?
Solidarnost predstavlja zame temeljno vrednoto sobivanja. Pri solidarnosti gre za naklonjenost, velikodušnost, sočutje, nesebičnost, strpnost, podporo. Solidarnost pomeni povezanost, enotnost. Pomeni, da ne pustiš nekoga samega, da ne obrneš pogleda stran. Pomeni pripravljenost, da mu pomagaš, da se skupaj z njim boriš. To so vrednote, ki v današnjem svetu močno primanjkujejo. Zaradi njihovega pomanjkanja kot družba nismo povezani, se ne razumemo, nismo potrpežljivi, strpni, spoštljivi drug do drugega.
Kako pa bi definirali besedo prostovoljstvo?
Prostovoljstvo pomeni zaznati potrebo nekoga in narediti nekaj, da to njegovo potrebno zadovoljiš, ne da bi te ta nekdo prosil za pomoč. Pomeni dajati sebe, svoj čas, za nekoga drugega, brez pričakovanja česarkoli v zameno. Prostovoljstvo je postalo moj način življenja. V njem sem našla svoj smisel. Prostovoljstvo me osrečuje, izpolnjuje. Če v dnevu ne storim kaj za nekoga drugega, se počutim … Težko opišem z besedami. Zato ne mine niti en dan, da ne bi storila nekaj za nekoga drugega. Če ne drugega, pošljem razglednico v dom za starejše, na enoto za demenco, da razveselim osebe z demenco, njihove svojce in te, ki skrbijo zanje, da jim dam vedeti, da je nekje nekdo, ki se je spomnil na njih, ki mu je mar za njih.
Od kod izvira vaša naklonjenost do prostovoljstva?
Moja prostovoljna pot na področju demence in dela s starejšimi, se je začela pred 5-imi leti. Nekega dne sem vzela v roke plišastega kužka, ki je moji pokojni babici Nadi, ki se je zadnja leta svojega življenja borila z demenco, delal družbo, ji nudil topel objem, jo pomirjal, ji dajal občutek varnosti, s katerim se je pogovarjala, mu pela, z njim molila. Ko sem ga držala v rokah je bilo, kot bi slišala babico, da mi govori, naredi nekaj dobrega, zame, za vse, ki se borijo s to kruto boleznijo. In tako se je začelo. Izvedla sem svojo prvo dobrodelno akcijo, v kateri sem zbirala plišaste igrače za osebe z demenco. Ob predaji več kot 900 zbranih plišastih igrač domovom za starejše, enotam za demenco, sem začutila, da moram narediti še več.
Koliko let in v kakšnih oblikah delujete kot prostovoljka?
Kot prostovoljka delujem že veliko let, na različne načine. Sodelujem pri nudenju pomoči otrokom (zbiranje starega papirja, zamaškov …), živalim (zbiranje hrane, igrač, odej …), starejšim (izdelovanje novoletnih voščilnic, zbiranje oblačil, modnih dodatkov, zdravil …). Organiziram tudi nekaj lastnih dobrodelnih akcij, izvajam pa tudi bralno-ustvarjalne delavnice v domovih za starejše in namenjam čas svojcem obolelim za demenco, ki potrebujejo nasvet, pomoč, včasih tudi samo nekoga, ki bi jim prisluhnil. Zavzemam se za to, da se v ljudeh prebudi sočutje do drugih, da se vzpostavi socialna mreža, ki omogoča najranljivejšim članom naše družbe, da začutijo, da so tudi oni pomemben člen družbe, da se poveča kakovost povezav med generacijami, da se ljudje začnejo zavedati, da lahko tudi oni prispevajo k temu, da se začnejo dogajati spremembe na bolje.
Koliko let pa delujete kot prostovoljka pri starejši populaciji?
Kot prostovoljka na področju starejših delujem 5 let. Konec leta sem prejela tudi priznanje Naj prostovoljec Mestne občine Koper 2025 za delo na področju demence in dela s starejšimi.
Kaj vam pomeni prejeto priznanje?
Priznanje mi pomeni veliko, saj verjamem, da lahko spodbudi tudi druge k prostovoljstvu in sodelovanju, ki pomembno prispeva h krepitvi medgeneracijskega povezovanja, ki ga v današnjem času še kako potrebujemo. Pomeni pa mi tudi veliko obvezo za naprej. Zavedam se namreč, da moram še naprej biti zgled, še naprej moram v vseh akcijah, ki jih izvajam, sama najbolj aktivno sodelovati (z izdelovanjem voščilnic, pošiljanjem razglednic, zbiranjem pripomočkov za ustvarjanje). Zgled je namreč najboljši učitelj.
Zasledila sem, da ste organizirali že veliko dobrodelnih akcij, ki so povezane s starejšimi osebami z demenco. Zakaj ste se osredotočili ravno na njih?
Razlog za to je, kot sem že omenila, moja pokojna babica Nada, ki se je zadnjih nekaj let svojega življenja borila s to boleznijo, ki ne pomeni samo izgube spomina, temveč tudi osebno tesnobo, strah, obup, depresijo, zmeden govor, dezorientacijo v prostoru in času, nepotrpežljivost, nedružabnost, agresivno in paranoično vedenje, opustitev hobijev, spremembo osebnosti, izgubo samostojnosti. To je kruta bolezen, pri kateri ljubljeno osebo izgubiš 2x, prvič, ko se spremeni, začne zaradi bolezni izginjati, in drugič, ko umre. Demenca, pa če si to priznamo ali ne, še vedno velja za družbeno stigmo. Zaradi stigmatizacije pa posamezniki in organizacije ne znajo biti obolelim v podporo, pomoč. Zato je ozaveščanje o demenci, zavedanje, da demenca ne bo izginila, če si bomo zatiskali oči pred njo, da bomo morali najti rešitve, kako z njenimi posledicami živeti, tako v bližnji kot v širši družbi, izrednega pomena. Podučiti se moramo o tej bolezni, naučiti se moramo ravnati z osebami obolelimi za demenco. To lahko ne samo olajša življenje obolelim za demenco, ampak lahko celo podaljša življenje obolelih z demenco do 7 let. In kdo izmed nas si tega ne bi želel za svojega bližnjega. Jaz si želim, da bi določene stvari vedela prej. A jih na žalost nisem. Ko je moja babica zbolela, je bila to še dokaj nepoznana bolezen. Zdravniki so težave, ki jih je bolezen prinesla, pripisali posledici staranja. Še huje, povezali so jo s psihičnimi težavami. Za mojo babico so zdravniki govorili, da je depresivna, da išče pozornost, ker ji je mož umrl. Svojci smo bili prepuščeni sami sebi, pomoči smo bili deležni šele v poznem stadiju bolezni, ko so vedenjske težave postale neobvladljive. Danes so stvari drugačne. Z zdravili lahko začasno upočasnimo napredovanje bolezenskih znakov, a pomembno je, da bolezen odkrijemo dovolj zgodaj. Da jo lahko odkrijemo dovolj zgodaj, pa jo moramo znati prepoznati. Izredno pomembno je tudi, kakšen je naš odnos do osebe z demenco. Do oseb z demenco moramo prijazni, strpni, potrpežljivi, razumevajoči, sočutni, ljubeči, prilagodljivi, vzeti si moramo čas, da jim postavljamo kratka, jasna vprašanja (tudi taka, pri katerih je odgovor samo da ali ne), uporabljati moramo kratke, enostavne stavke, ko nastopi neka težava, jih moramo usmerjati, voditi, jim pomagati, ne smemo jim nasprotovati, čeprav vemo, da nekaj ni res, ne smemo kazati odpora, se z njimi prepirati … Če zaznajo našo živčnost, razdraženost, tudi same postanejo take. Če pa z njimi ravnamo prijazno, strpno, potrpežljivo, razumevajoče, ljubeče, so umirjene. Osebe z demenco imajo tudi rade dotike, da se jih drži za roko, da se jih boža, da se jih prijazno gleda v oči, da se z njimi govori počasi, z mirnim tonom glasu … Ne marajo, da se jim nekdo približa s hrbta, hitrih gibov, nenadne spremembe … To v njih vzbudi strah izražen v obliki agresivnosti (npr. odrivanje, kričanje, pljuvanje, grizenje). O demenci vem sedaj veliko več kot prej. Znanje, ki sem ga pridobila in ga še pridobivam, želim deliti z drugimi, ki bolezni ne poznajo. In različne akcije se mi zdijo dober način, na katerega to lahko storim. S sodelovanjem v akcijah namreč sodelujoči v akcijah izvedo, kaj se zbira, izdeluje …, za koga, zakaj je to pomembno, k čemu pripomore.
Omenili ste, da ste svojo prvo dobrodelno akcijo izvedli pred petimi leti. Koliko in katere akcije pa ste še organizirali?
Vsako leto organiziram kar nekaj akcij.
Mehek objem, ki tolaži srce, je akcija, v kateri se zbirajo plišaste igrače za osebe z demenco. Plišaste igrače namreč osebam z demenco nudijo mehke, tople, ljubeče objeme, jih tolažijo, tudi pomirjajo, ob njih se počutijo srečno, pa tudi varno. Plišaste igrače jim pomenijo res veliko. Če izpostavim en primer. Ena gospa si je želela plišastega konja, ki bi spominjal na pravega, a med več kot 900 zbranimi plišastimi igračami ni bilo nobenega takega plišastega konja. Z možem sva ga iskala v vseh trgovinah v najini bližini, na koncu sva ga kupila na spletu. Gospa ga je bila zelo vesela. Težko z besedami opišem izraz na njenem obrazu. Imela je solzne oči od sreče, blag nasmeh na obrazu, objemala ga je, poljubljala. Še danes skrbi zanj, kot da je živ. Objema ga, boža, se z njim pogovarja, z njim spi, ko zjutraj vstane iz postelje, ga položi v posteljo in pokrije, da se ne prehladi.
Sreča v očeh je akcija, v kateri se zbirajo velikonočne voščilnice za starejše. Nastala je ven iz mojega večletnega sodelovanja v akciji Ane Petrič, akciji Mala pozornost za veliko veselje, v kateri se zbirajo novoletne voščilnice. Ker verjamem, da je dobrodelnost nekaj, kar mora potekati celo leto, sem začela starejše osrečevati še z velikonočnimi voščilnicami. To je sicer akcija, v kateri sodeluje manj ljudi kot v novoletni akciji. Velikonočno akcijo namreč povezujejo ljudje s krščanskim praznikom smrti in vstajenja Kristusa, zato že takoj, ko prejmejo vabilo nekateri poudarijo, da oni niso verni, nekatere vrtce in šole izpostavijo, da sta vrtec/šola in cerkev ločena. Sama rada poudarim, da je velika noč res krščanski praznik, a je tudi globalni praznik, saj se opira na starodavne obrede ob slavljenju pomladi. Kristjani se na ta dan spominjajo Kristusovega vstajenja od mrtvih, medtem ko se ostali ljudje spominjajo starih obredov, šeg in navad, povezanih s plodnostjo, zdravljenjem in zagotavljanjem dobre letine. Ob veliki noči se tudi pri ‘nevernem’ prebivalstvu pojavi t. i. ‘velikonočni’ sindrom. To je čas, ko je ‘nekaj v zraku’. Toplo sonce, žvrgolenje ptic, prebujanje narave, kaljenje, brstenje, cvetenje in rast nam ogrejejo srca ter vlijejo novo energijo in novo upanje. In če to sporočilo upanja povežemo s sporočilom ljubezni do sočloveka, naredimo dvojno dobro. Presrečna sem, da se je letos nekaj več kot 20 vrtcev in šol opogumilo in sodelovalo v akciji z izdelanimi voščilnicami. A ne samo, tudi osebno so jih odnesli v domove za starejše in razdelili ob krajšem programu, ki so ga pripravili. In vsi so bili zelo veseli, otroci, njihove vzgojiteljice in učiteljice ter starejši.
Barve so moje misli, čopič so moje besede, platno so moji spomini je akcija, v kateri se zbirajo pripomočki za ustvarjanje, s katerimi v domovih za starejše, na enotah za demenco, izvajajo likovne delavnice, ki osebe z demenco pomirjajo, jim pomagajo pri izražanju čustev, ki jih občutijo, a jih ne zmorejo verbalno izraziti, prispevajo k zmanjšanju tesnobnega razpoloženja, izboljšujejo motorične spretnosti, vzbujajo občutek zadovoljstva, ponosa in osebne vrednosti, vzbudijo spomine in včasih celo spodbudijo govor. Temu sem bila pred kratkim priča v enem izmed domov za starejše, v katerem sem, skupaj s Katarino Davidovič, magistro pomoči z umetnostjo, izvedla glasbeno-likovno delavnico. Osebe z demenco so ob poslušanju glasbe ustvarjale z obema rokama, na ta način smo spodbujali delovanje obeh hemisfer. Ob koncu ustvarjanja, so udeleženci delavnice predstavili svoje umetnine. Ena gospa je povedala, da sta narisana ona in njen mož na morju v Dubrovniku. Zelo rada izvajam ustvarjalne delavnice v sodelovanju z različnimi strokovnjaki. S Tilko Jamnik, strokovnjakinjo na področju branja, s katero izvajava bralno-ustvarjalne delavnice, sva na primer lani, na 80-to obletnico Cicibana, z osebami z demenco listali po Cicibanu in ustvarjali preprosta knjižna kazala. Presenetljivo je, kako lahko nekaj iz preteklosti, v tem primeru otroška revija, obudi spomine. Nekateri so se spomnili vnukov, ki so jim brali, nekateri so samostojno brali, nekateri so uspešno reševali uganke, nekateri so povedali, da je Ciciban večji, bolj debel, bolj pisan (s tem so mislili, da je večjega formata, vsebuje več strani in več barv kot nekoč).
Tu je tudi projekt Medvedka Danijela. Gre za belo medvedko, ki potuje po Sloveniji, Evropi, svetu in s svojih potovanj nekaj domovom za starejše pošilja fotografije, ki prikazujejo, kje je bila, kaj, koga je obiskala, spoznala. Iz fotografij v domovih nastaja foto zgodba, ob kateri se stanovalci spominjajo krajev, ki so jih nekoč obiskali, spoznavajo kraje, v katerih niso nikoli bili. In kar je najbolj pomembno, fotografije jim dajo vedeti, da je nekje nekdo, ki misli na njih, ki mu je mar za njih.
Namen nagradne igre Pomagaj mi umiriti moje nemirne prste, ki sem jo letos organizirala prvič, je bil spodbujanje izdelave in uporabe varnih senzoričnih pripomočkov (t. i. twiddle pripomočkov), ki osebam z demenco pomagajo umirjati nemirne roke in prste, zmanjševati tesnobo ter spodbujati čutno, motorično in kognitivno aktivnost. Strokovna komisija, ki jo je sestavljalo 5 članov, je med vsemi prispelimi izdelki izbrala in nagradila tri najboljše pripomočke, pri čemer je upoštevala splošni vtis, tematiko, varnost, kreativnost, uporabo barv in mehkobo. Posebnost nagradne igre je, da bodo vsi prispeli pripomočki, ki so bili ocenjeni kot varni za uporabo, 17. maja, na rojstni dan moje pokojne babice Nade, podarjeni osebam z demenco, s čimer nagradna igra pridobi tudi neposreden dobrodelni učinek.
Tu je še akcija Razglednice srčnosti, ki je sicer akcija Zavoda Rihtarjeva domačija, a sem jo razširila na vso Slovenijo, tudi tujino. Razglednice prihajajo iz Hrvaške, Nemčije, celo Amerike in Avstralije. Do danes smo s srčnimi posamezniki v domove za starejše poslali nekaj več kot 1500 razglednic srčnosti. Akcijo je že dvakrat podprla tudi Pošta Slovenija s podarjenimi znamkami. Akcija temelji na toplini in pozornosti – poslana razglednica lahko namreč obudi spomine, spodbudi pogovor, prebudi občutke bližine in vključenosti. Za osebe z demenco to pomeni res veliko.
Poleg različnih akcij izvajam v domovih za starejše tudi bralno-ustvarjalne delavnice, ki imajo številne pozitivne učinke na vse udeležence delavnice (od napredka na telesnem in duševnem področju pri starejših, do razvoja potrpežljivosti, spoštovanja, empatije pri mlajših).
Ste na katero akcijo še posebej ponosni?
Na vse svoje akcije, ki sem jih predstavila, sem ponosna. Gre namreč za akcije, ki so zelo uspešne. Za njihovo uspešnost je moram zahvaliti srčnim ljudem, ki me podpirajo. Zelo dobro se namreč zavedam, da brez njih akcije ne bi bile tako uspešne. Zelo sem jim hvaležna, da verjamejo vame, me podpirajo, spodbujajo in mi omogočajo, da skupaj z njihovo dragoceno pomočjo počnem to, v čemer sem našla svoj smisel življenja.
Kako se počutite ob tem, ko nekomu pomagate, ali mu polepšate dan?
Ni lepšega, boljšega občutka, kot je ta, da za nekoga narediš nekaj dobrega. Vsaj zame ne. Tudi, ko mi je težko, hudo, ne mislim nase, mislim na druge. Tudi, ko mi je težko – in v tem obdobju mi je bilo zelo težko, še sedaj prihajam k sebi –, izdelujem voščilnice, kupujem pripomočke za ustvarjanje, iščem po trgovinah plišasto igračo, ki si jo nekdo želi, pošiljam razglednice srčnosti. To me osrečuje, to mi pomaga, da odmislim težave, stiske, skrbi in mi na nek način daje moč, da sem pogumna, da ne obupa, da vztrajam naprej … do zmage.
Ali tudi študente v okviru svojega dela spodbujate k prostovoljstvu? Kako?
Predmet, ki ga poučujem na fakulteti se imenuje Zgodnje učenje družboslovja. Ena izmed ključnih nalog tega predmeta je ‘vzgajati za vrednote, ki prispevajo k boljšemu svetu’, zato k sodelovanju v dobrodelnih akcijah vedno povabim tudi študente (bodoče vzgojitelje in učitelje), saj želim, da zaznajo potrebe okoli sebe, potrebe, ki jih je vsak dan več, da začutijo, da lahko tudi oni naredijo nekaj dobrega za drugega, da se naučijo, kako sočutnost, solidarnost, dobrodelnost na preprost način približati (pred)šolskim otrokom.
Kakšni so odzivi študentov?
Študenti postajajo bolj senzibilni. Ena izmed študentk se je opogumila in bo v kratkem izvedla prvo medgeneracijsko bralno-ustvarjalno delavnico na oddelku za demenco. Več nekdanjih študentk, sedaj vzgojiteljic, se je odločilo sodelovati v dobrodelnih akcijah, skupaj z otroki in starši v svoji skupini. Kar nekaj nekdanjih študentk, sedaj vzgojiteljic, je ravnateljem predstavilo pomembnost obiskovanja domov za starejše in so se začele povezovati z bližnjimi domovi. Vedno več študentov izbira za diplomske naloge pod mojim mentorstvom teme vezane na medgeneracijsko povezovanje.
Ali se vam zdi pomembno, da se v sodobnem svetu v družbi prostovoljstvo spodbuja?
Ja, zelo pomembno se mi zdi, da se prostovoljstvo spodbuja. V tem hitrem tempu življenja, ko ljudje postajajo vse bolj hladni, brez srca, mislijo samo nase in ne vidijo bližnjega, se mi zdi zelo pomembno, da ljudem pokažemo, da obstaja nekje nekdo, ki si bo vzel čas, da jim pokaže, da mu je mar. Nekaj, kar se nam zdi majhna stvar, lahko namreč nekomu pomeni zelo veliko. Lahko mu polepša dan, lahko pa mu celo spremeni življenje. Zato na nek način tudi na svojo prostovoljno pot gledam kot na obvezo. Biti moram zgled, ker zgled je, kot sem že omenila, najboljši učitelj. Zgled je ta, ki lahko druge vpelje v prostovoljstvo.
So mlajše generacije naklonjene k prostovoljstvu?
Mislim, da so mlade generacije naklonjene k prostovoljstvu. Res to mislim. A vse je odvisno od načina, na katerega se jim predstavijo stvari. Mladi, ki so jim stvari predstavljene na način, da vedo, kaj, za koga in zakaj bodo nekaj izdelali, zbirali, zelo radi sodelujejo v različnih akcijah. Če ob koncu akcije dobijo dokaz o tem, da je to, kar so izdelali, zbrali, prišlo v prave roke, naslednjič še z večjim veseljem sodelujejo. Če pa imajo možnost stvari osebno odnesti tem, za katere so stvari zbirali, izdelovali, komaj čakajo na naslednjo priložnost, da jih lahko z nečim spet osrečijo, jim pomagajo. Vzgojiteljice in učiteljice mi velikokrat pošljejo utrinke razdeljevanja v različnih akcijah zbranega, izdelanega. Videti nasmejane otroke in starejše je čudovito. Videti prijateljstvo med njimi, ki iz akcije v akcijo raste, se poglablja, je neprecenljivo. Otroci začnejo pogrešati starejše, starejši začnejo pogrešati otroke. Vzgojiteljice in učiteljice začenjajo same iskati možnosti, s katerimi lahko z otroki starejše razveselijo, jim pomagajo.
