Predstavljam vam nekaj pesmi iz pesniške zbirke Iskrice za dušo, avtorice Eme Krhlanko.
Iskrice za dušo
Pesniško zbirko je avtorica izdala v samozaložbi leta 2004. V zbirki je moč najti raznolike pesmi, ki govorijo o avtoričinem življenju skozi različna obdobja. Lahko bi rekli, da gre za avtobiografsko zbirko poezij.
V zbirki je moč najti raznolike pesmi, ki govorijo o avtoričinem življenju skozi različna obdobja.
Večna borka in umetnica
Pesmi so čustvene, razmišljujoče, razumljive, a zaradi tega nič manj globoke in bogate. Odstirajo življenje večne borke in umetnice, ki je v življenju preživela in doživela marsikaj.
Bogate izkušnje so ji dale snov za pesniško zbirko, ki obsega več kot 100 pesmi.
Pesmi so čustvene, razmišljujoče, razumljive, a zaradi tega nič manj globoke in bogate.
Pesniški dar že od mladosti
Pesniški talent je avtorico spremljal že od mladostniških let, saj je poezijo že pisala v najstniških letih.
S poezijo je sodelovala na različnih natečajih, kjer je pobrala tudi nekaj nagrad. V Iskricah za dušo je moč zaslediti pesmi, ki so že nastale v avtoričini mladosti.
Ventil za izražanje čustev
Ema pravi, da poezijo piše predvsem za dušo, pesmi pa ji predstavljajo nekakšen “ventil” za izražanje čustev in najglobljih občutkov.
Iskrice za dušo-poletne
PESEM
Kadar v srcu me teži,
mi pesem odvzame vse skrbi.
V mislih se poraja,
v duši me napaja.
Pesem spremlja me vse dni.
ali je žalostna
ali je vesela – radostno zveni.
CVET
Jutranja rosa na cvetki blesti,
vetrič popiha,
se rosa posuši.
Prelepa cvetlica pa v soncu dehti,
dehti,
svoje cvetne lističe k nebu dviga,
da čimveč sonca ulovi.
Sonce jo boža in greje,
da cvet se veselo zasmeje.
Prelepa cvetlica dehti
in v vetru nežno drhti.
POLETJE
Poletno jutro se prebuja,
kos prepeva na drevesu,
listje nežno drhti,
poletje res prelepo si.
Jutra sveža so in mehka
popoldnevi vroči so od sonca,
v prijetni senci mucek prede,
ob njem pa fantek se igra
in poskakuje sem ter tja.
Smeh in vrisk se sliši vsepovsod,
kjer veliko je otrok,
lička v soncu jim žarijo,
hitre njih nogice
pa neutrudno po travici hitijo.
DREVO
Jaz sem drevo.
Moje korenine so globoko v zemlji,
moje veje so visoko pri nebu.
Jaz sem drevo.
Spomladi ozelenim, jeseni ovenim
in ko je zima sladko zaspim.
Jaz sem drevo,
sem bilo zeleno,
sem ovenelo in sem spalo.
A srce je vedno živelo,
je močno in trdno,
čeprav je trpelo,
pa vendar je živelo.
PTIČEK
Ob jutranji zarji
je ptiček na vejico priletel
in nežno, nežno zapel.
Kaj poješ mi ptiček rano tako,
saj sonce še ni vstalo.
A ptiček je pel,
nihče ga ni razumel,
potem je utihnil in odletel.
Ker pa ptiček ni več pel,
se je fantič prebudil,
a v glavi mu je še spev donel.
Oh, pridi, ptiček ti, nazaj,
da zapoješ mi še kaj.
MORJE
Ob morju deklica je stala,
gledala je barko,
kako z valovi poigrava.
Ročice bele je stegnila,
da sončni žarek bi ulovila.
Pa sončni žarek mimo nje odhitel,
tja na valove se spustil,
barčico obsijal
in po morju v daljavo se podal.
A deklica vsa je zadrhtela
na barki svojega fantiča je imela.
Je barčica pristala
in fantiča pripeljala.
Zdaj ob morju stojita,
z roko v roki v valove strmita,
mlado ljubezen pa nosi val,
od brega do brega,
od mesta do mesta.
