Vsak človek je edinstven posameznik. Je celota dobrih in slabih lastnosti, želja, potreb, interesov in čustev.
Bogastvo posameznika
Vsak posameznik ima svoja področja, na katerih se izraža, gradi in razvija. Čisto vsak nosi v sebi bogastvo, ki je edinstveno in ki ga nima nihče drug.
Vsak posameznik ima svoja področja, na katerih se izraža, gradi in razvija. Čisto vsak nosi v sebi bogastvo, ki je edinstveno in ki ga nima nihče drug.
Zakaj še potemtakem vedno prihaja do tekmovalnosti, medsebojne nestrpnosti in zavisti?
Otroke učimo tako, sami pa delamo drugače
Že male otroke učimo, da vedno ne morejo zmagati in biti najboljši. In da je včasih pač treba sprejeti poraz, saj je takšno življenje. In ravno tu se pojavi dilema. Zakaj učimo otroke, da je včasih potrebno sprejeti poraz, sami pa v življenju z drugimi na vse pretege tekmujemo?
Niti slučajno ne sme biti nihče od nas boljši; imeti moramo najboljše in najdražje materialne dobrine, največ všečkov, klikov in najboljši izgled. Ta fenomen je res zanimiv. Živimo v nekakšnem prepričanju, da bomo propadli ter, da se bo naš svet porušil, če ne bomo na vrhu. Čemu?
Imeti moramo najboljše in najdražje materialne dobrine, največ všečkov, klikov in najboljši izgled. Živimo v nekakšnem prepričanju, da bomo propadli ter, da se bo naš svet porušil, če ne bomo na vrhu.
Kdo je tisti, ki nam sodi in, ki nas bo “linčal”, če ne bomo najboljši, najlepši in najbogatejši?
Odgovor je preprost; nihče drug, kot zgolj naše nepotrebne misli. Naše misli, da moramo biti idealni na vseh področjih.
Osebno zadovoljstvo proti tekmovalnosti
Ali ni bistvo vsega to, da smo zadovoljni sami s seboj in da imamo sami sebe radi?
Slednje zveni nekoliko klišejsko, a dejstvo je, da je “imeti rad samega sebe” velika umetnost in dosežek, ki ga sama dolgo nisem dosegla oz. ga včasih še vedno ne dosegam.
Ljudje smo pogosto preveč samokritični, sebe pa preprosto ne sprejemamo. K temu so v zadnjem času pripomogli številni sodobni mediji, predvsem pa socialna omrežja, ki nam venomer prikazujejo nekakšne “ideale”. Mnogi izgubijo samozavest, njihova samopodoba pa se zaskrbljujoče zmanjša, saj niso zmožni slediti “instant” idealom, ki nam jih vsiljuje sodobna družba.
Ljudje smo pogosto preveč samokritični, sebe pa preprosto ne sprejemamo. K temu so v zadnjem času pripomogli številni sodobni mediji, predvsem pa socialna omrežja, ki nam venomer prikazujejo nekakšne “ideale”.
To, da imamo radi samega sebe še zdaleč ne pomeni, da smo samovšečni in narcisoidni. Da se imamo radi, pomeni zgolj to, da sprejemamo samega sebe, da se spoštujemo, kar pa je v sodobni družbi nekakšna nuja. Kajti, če ne bomo sprejemali samega sebe, nas tudi drugi ne bodo.
Zato raje kot na tekmovalnosti delajmo na temu, da se bomo imeli radi. Prepričana sem tudi, da tisti, ki imajo sebe radi, ne bodo imeli potreb po medsebojni tekmovalnosti.
In spet smo pri zavisti
Tekmovalnost pa nas je pripeljala še do enega fenomena sodobne družbe; do nevoščljivosti, po domače do”faušije”.
Vsi smo včasih nevoščljivi. Če vam bo kdo rekel, da v njem ni niti kančka te neprijetne sodobne lastnosti, se vam je najverjetneje zlagal.
A kaj, ko so nas razsežnosti zavisti pripeljale do sovražnosti, nestrpnosti in škodoželjnosti.
Sama nikoli nisem razumela, zakaj je mnogim ljudem tako zelo težko nekoga pohvaliti, ga vzpodbuditi na njegovi poti ali ga preprosto pustiti da v miru raste, se razvija.
Sama nikoli nisem razumela, zakaj je mnogim ljudem tako zelo težko nekoga pohvaliti, ga vzpodbuditi na njegovi poti ali ga preprosto pustiti da v miru raste, se razvija.
Ali nas uspeh drugih res tako zelo ogroža?
Meni, in verjamem da še marsikomu, ni težko izreči pohvale posamezniku, če vidim, da se trudi, da je uspešen in da mu na njegovi poti uspeva. Moja pohvala izvira iz srca.
Zakaj se ljudje ne bi med seboj podpirali, namesto da drug drugemu neprestano zavidamo in tekmujemo. Ali nas uspeh drugih res tako zelo ogroža?
Vedno je treba pač nekaj najti
Namesto, da bi posameznika pohvalili in ga vzpodbudili ob njegovem uspehu, ljudje na njemu raje iščejo pomanjkljivosti, ki jih izpostavljajo zgolj za to, da bi dokazali, da pri njemu le ni vse tako dobro. Neverjetno koliko pomanjkljivosti lahko ljudje odkrijejo pri posamezniku. Včasih celo odkrijejo tisto, kar še posameznik ne ve o samemu sebi.
Namesto, da bi posameznika pohvalili in ga vzpodbudili ob njegovem uspehu, ljudje na njemu raje iščejo pomanjkljivosti, ki jih izpostavljajo zgolj za to, da bi dokazali, da pri tem posamezniku le ni vse tako dobro.
Kam nas je vse to pripeljalo? V svet, ki ne sprejema različnosti, različnih idej in možnosti, v svet kjer “moramo” vsi slepo zaupati samo eni poti, saj je ta edina “pravilna”.
Na drugi strani pa se pojavlja vprašanje; kaj je narobe s tem, da smo si med seboj različni, in kaj je narobe s tem, da nismo najboljši na vseh področjih ali smo zgolj povprečni?
Zakaj ne bi preprosto uživali v sedanjem trenutku, “posrkali” iz njega kar največ ter se prepustili toku življenja, namesto da s tekmovalnostjo in zavistjo izgubljamo nepotrebno energijo?
Ali je človek slab, če so slaba njegova dejanja?
Razlikovati je potrebno posameznikovo osebnost in dejanja te osebe. Vse prevečkrat obsojamo posameznikovo osebnost namesto, da bi obsojali zgolj njegova nepravilna dejanja.
Spomin se, da sem se nekoč pogovarjala z znanko, ki sem ji zaupala, da menim, da je x oseba sicer dobra oseba, vendar me pri njenemu obnašanju moti to in to. Znanka me je čudno gledala in pripomnila, češ kako lahko pravim, da je ta oseba dobra, če me pri njej moti njeno obnašanje.
Bodi takšen kot on!
Tekmovalnost je privedla tudi do medsebojnega primerjanja. Slednje vzbuja v nas veliko stresa in nelagodja.
Nasjabše je, da posameznika k medsebojnemu primerjanju v otroštvu vzpodbujajo starši, saj ga z drugimi neprestano primerjajo. Tak posameznik se bo najverjetneje z drugimi kasneje v življenju neprestano primerjal tudi sam.
Posameznik se znajde v stresu, saj mora biti takšen kot nekdo drug. Slednje lahko privede do melanhonije ali celo do depresije.
Zakaj bi se morali z drug drugim primerjati? Zakaj preprosto ne bi uživali v svoji edinstvenosti, ker vsi tako ali tako ne moremo biti enaki? Predstavljajte si, kako bi bil svet v primeru, da bi bili vsi enaki, pust in dolgočasen.
Zakaj bi se morali z drug drugim primerjati? Zakaj preprosto ne bi uživali v svoji edinstvenosti, ker vsi tako ali tako ne moremo biti enaki?
Veselite se svojega in tujega uspeha!
Zakaj ne bi preprosto živeli svojega življenja, poskušali v njemu čimbolj uživati, se sprostiti in zaupati toku našega življenja? Zakaj se ne bi preprosto sprejeli, se začeli imeti radi in pustiti druge, da rastejo, se razvijajo in da so uspešni?
Zakaj ne bi preprosto živeli svojega življenja, poskušali v njemu čimbolj uživati, se sprostiti in zaupati toku našega življenja? Zakaj se ne bi preprosto sprejeli, začeli se imeti radi in pustiti druge, da rastejo, se razvijajo in da so uspešni?
Zakaj preprosto ne bi drug drugemu privoščili uspeha, ki je posledica njegovega prizadevanja in truda? Nenazadnje, uspeh in veselje drugega nas nista še nikoli bolela.
