Literarni kotiček Prosti čas Za dušo

Iskrice na deževne dni

Predstavlja vam še nekaj pesmi iz pesniške zbirke Iskrice za dušo, avtorice Eme Krhlanko.

Iskrice za dušo

Pesniško zbirko je avtorica izdala v samozaložbi leta 2004. V zbirki je moč najti raznolike pesmi, ki govorijo o avtoričinem življenju skozi različna obdobja. Lahko bi rekli, da gre za avtobiografsko zbirko poezij.

Pesniško zbirko je avtorica izdala v samozaložbi leta 2004. V zbirki je moč najti raznolike pesmi, ki govorijo o avtoričinem življenju skozi različna obdobja.

Večna borka in umetnica

Pesmi so čustvene, razmišljujoče, razumljive, a zaradi tega nič manj globoke in bogate. Odstirajo življenje večne borke in umetnice, ki je v življenju preživela in doživela marsikaj.

Bogate izkušnje so ji dale snov za pesniško zbirko, ki obsega več kot 100 pesmi.

Pesmi so čustvene, razmišljujoče, razumljive, a zaradi tega nič manj globoke in bogate. Odstirajo življenje večne borke in umetnice, ki je v življenju preživela in doživela marsikaj.

Pesniški dar že od mladosti

Pesniški talent je avtorico spremljal že od mladostniških let, saj je poezijo že pisala v najstniških letih.

S poezijo je sodelovala na različnih natečajih, kjer je pobrala tudi nekaj nagrad. V Iskricah za dušo je moč zaslediti pesmi, ki so že nastale v avtoričini mladosti.

Ventil za izražanje čustev

Ema pravi, da poezijo piše predvsem za dušo, pesmi pa ji predstavljajo nekakšen “ventil” za izražanje čustev in najglobljih občutkov.

Iskrice za deževne dni

Danes vam predstavljam nekaj Iskric za deževne dni. Prav prebiranje poezije predstavlja namreč enega izmed načinov, kako preživeti “dolgočasne” deževne dni.

JUTRO
Mlado jutro se prebuja,
na drevju listje nežno trepeta,
sončni žarek skozi veje kuka,
ptičke zdrami in veselje da.

Že cvetke očke so odprle,
k soncu obrnile glavice,
da bi lepše še bile.

Potem so ptički zapeli,
da ljudje na zemlji bili bi bolj veseli.
Sonce neutrudno je sijalo,
metuljčki, ptički, vse je igralo.

Toda človek videl ni,
kako prelepo svet v jutru žari.
Vsako jutro na delo on hiti
in ni mu mar za sonce,
ptičke in metuljčke.

Neko jutro pa se zgodi,
da človek vse to ugotovi.
Kako prelepa je narava,
kako se s ptički, metuljčki,
sonce poigrava.

Takrat obraz mu ves zažari
in nič več on ne hiti.
Zdaj ptičke sliši,
rožice občuduje,
metuljčke vidi
in sončni žarek, ki ga ljubkuje.

LIPA
Sredi vrta si stala,
vsa elegantna, ponosna in mehka,
ti lipa, drevo moje mladosti,
drevo moje radosti.

Lipa, simbol mojega doma.
Tvoj cvet neskončno diši,
tvoj list v vetru drhti.

Ob tebi sem lipa sedela,
ko sem prvo ljubezen objela,
ti si nemo tam stala,
veliko moči si mi dajala.

O lipa, zdaj ni te več,
o ljubezen, zdaj ni te več,
a v srcu ostal spomin je lep in boleč.

CVET
Jutranja rosa na cvetki blesti,
vetrič popiha,
se rosa posuši.

Prelepa cvetlica pa v soncu dehti,
dehti,
svoje cvetne lističe k nebu dviga,
da čimveč sonca ulovi.

Sonce jo boža in greje,
da cvet se veselo zasmeje.
Prelepa cvetlica dehti
in v vetru nežno drhti.

PESEM
Kadar v srcu me teži,
mi pesem odvzame vse skrbi.

V mislih se poraja,
v duši me napaja.

Pesem spremlja me vse dni.
ali je žalostna
ali je vesela – radostno zveni.

DREVO
Jaz sem drevo.
Moje korenine so globoko v zemlji,
moje veje so visoko pri nebu.

Jaz sem drevo.
Spomladi ozelenim, jeseni ovenim
in ko je zima sladko zaspim.

Jaz sem drevo,
sem bilo zeleno,
sem ovenelo in sem spalo.
A srce je vedno živelo,
je močno in trdno,
čeprav je trpelo,
pa vendar je živelo.

PTIČEK

Ob jutranji zarji
je ptiček na vejico priletel
in nežno, nežno zapel.

Kaj poješ mi ptiček rano tako,
saj sonce še ni vstalo.

A ptiček je pel,
nihče ga ni razumel,
potem je utihnil in odletel.

Ker pa ptiček ni več pel,
se je fantič prebudil,
a v glavi mu je še spev donel.

Oh, pridi, ptiček ti, nazaj,
da zapoješ mi še kaj.

GORE
Bila so leta, ko gore so naju vabile,
tako vabile, da odrekanja nama niso pustile.

Od Triglava, Jalovca, Ojstrice,
Tamarja, Vršiča
sva hodila, njih lepoto užila.
Sva mnogokrat jutra v gorah
opazovala
in z večerno zarjo spokojno zaspala.

Veličastna tišina gora,
brezmadežna jutra,
barvita narava –
to gora nama je ob vsakem obisku
darovala. (Krhlanko, 2004)

Mogoče ti bo všeč tudi ...

Dodaj odgovor