Ali ste tudi vi navdušenec nad pomladjo?
Meni je pomlad s svojo barvitostjo in živahnostjo preprosto čudovita. Pomlad simbolizira ponovno rojstvo in začetek novega cikla.
Pomlad simbolizira ponovno rojstvo in začetek novega cikla.
Najlepše pomladne utrinke lahko “ujamete” na povezavi.
POMLAD
Že trata zeleni
in na drevju listje že brsti,
sonce toplo sije čez plan,
zvončki in trobentice kukajo tu in
tam.
Prihaja pomlad,
vsa lepa in mlada čez polja hiti,
prinesla bo sonce, veselja
in ptičja žvrgolenja.
Dekle se nežno smehlja,
ko fantič ji roko poda,
na bregu sedita in v valove strmita. (Krhlanko, 2004)
Balzam za dušo
Danes vam predstavljam vam nekaj pomladnih pesmi iz pesniške zbirke Iskrice za dušo, avtorice Eme Krhlanko.
Iskrice za dušo
Pesniško zbirko je avtorica izdala v samozaložbi leta 2004. V zbirki je moč najti raznolike pesmi, ki govorijo o avtoričinem življenju skozi različna obdobja. Lahko bi rekli, da gre za avtobiografsko zbirko poezij.
Pesniško zbirko je avtorica izdala v samozaložbi leta 2004. V zbirki je moč najti raznolike pesmi, ki govorijo o avtoričinem življenju skozi različna obdobja.
Večna borka in umetnica
Pesmi so čustvene, razmišljujoče, razumljive, a zaradi tega nič manj globoke in bogate. Odstirajo življenje večne borke in umetnice, ki je v življenju preživela in doživela marsikaj.
Bogate izkušnje so ji dale snov za pesniško zbirko, ki obsega več kot 100 pesmi.
Pesmi so čustvene, razmišljujoče, razumljive, a zaradi tega nič manj globoke in bogate. Odstirajo življenje večne borke in umetnice, ki je v življenju preživela in doživela marsikaj.
Pesniški dar že od mladosti
Pesniški talent je avtorico spremljal že od mladostniških let, saj je poezijo že pisala v najstniških letih.
S poezijo je sodelovala na različnih natečajih, kjer je pobrala tudi nekaj nagrad. V Iskricah za dušo je moč zaslediti pesmi, ki so že nastale v avtoričini mladosti.
Ventil za izražanje čustev
Ema pravi, da poezijo piše predvsem za dušo, pesmi pa ji predstavljajo nekakšen “ventil” za izražanje čustev in najglobljih občutkov.
Iskrice za dušo – pomladne
CVET
Jutranja rosa na cvetki blesti,
vetrič popiha,
se rosa posuši.
Prelepa cvetlica pa v soncu dehti,
dehti,
svoje cvetne lističe k nebu dviga,
da čimveč sonca ulovi.
Sonce jo boža in greje,
da cvet se veselo zasmeje.
Prelepa cvetlica dehti
in v vetru nežno drhti.
DREVO
Jaz sem drevo.
Moje korenine so globoko v zemlji,
moje veje so visoko pri nebu.
Jaz sem drevo.
Spomladi ozelenim, jeseni ovenim
in ko je zima sladko zaspim.
Jaz sem drevo,
sem bilo zeleno,
sem ovenelo in sem spalo.
A srce je vedno živelo,
je močno in trdno,
čeprav je trpelo,
pa vendar je živelo.
PTIČEK
Ob jutranji zarji
je ptiček na vejico priletel
in nežno, nežno zapel.
Kaj poješ mi ptiček rano tako,
saj sonce še ni vstalo.
A ptiček je pel,
nihče ga ni razumel,
potem je utihnil in odletel.
Ker pa ptiček ni več pel,
se je fantič prebudil,
a v glavi mu je še spev donel.
Oh, pridi, ptiček ti, nazaj,
da zapoješ mi še kaj.
GOZD
Po gozdu mi korak hiti,
V krošnjah dreves se ozirajo oči.
Njih lepota, njih širina obdaja me,
me navdušuje in videti je kot da
lepote konca ni.
Jutranja rosa na listu se blešči
in sončni žarek skozi veje boža
proseče mi dlani.
Daj mi moč, ti gozd zeleni,
obdaj me z mirom, s srečo,
da čutila bom, kako močan
utrip življenja je pri tebi noč in dan.
STEZICA
Kam peljejo tebe stezice,
da v srcu ne najdeš miru,
da iščeš in iščeš kot izgubljena ptica,
ki gnezdi, kjer gnezda ni
in mladičke išče na dnu.
Te stezica peljala je v svet,
kjer ob jutranji zarji si tujce
pozdravljal
in ob večerih se s tujimi zvezdami poslavljal.
Gradil si gradove v oblake,
ki prvi jih vihar je razbil-
potem si koščke sestavljal,
a grad nikdar več ni bil.
In nekega dne si našel stezico-
Peljala je z daljnega sveta domov.
POMLAD
Že trata zeleni
in na drevju listje že brsti,
sonce toplo sije čez plan,
zvončki in trobentice kukajo tu in
tam.
Prihaja pomlad,
vsa lepa in mlada čez polja hiti,
prinesla bo sonce, veselja
in ptičja žvrgolenja.
Dekle se nežno smehlja,
ko fantič ji roko poda,
na bregu sedita in v valove strmita. (Krhlanko, 2004)
JUTRO
Mlado jutro se prebuja,
na drevju listje nežno trepeta,
sončni žarek skozi veje kuka,
ptičke zdrami in veselje da.
Že cvetke očke so odprle,
k soncu obrnile glavice,
da bi lepše še bile.
Potem so ptički zapeli,
da ljudje na zemlji bili bi bolj veseli.
Sonce neutrudno je sijalo,
metuljčki, ptički, vse je igralo.
Toda človek videl ni,
kako prelepo svet v jutru žari.
Vsako jutro na delo on hiti
in ni mu mar za sonce,
ptičke in metuljčke.
Neko jutro pa se zgodi,
da človek vse to ugotovi.
Kako prelepa je narava,
kako se s ptički, metuljčki,
sonce poigrava.
Takrat obraz mu ves zažari
in nič več on ne hiti.
Zdaj ptičke sliši,
rožice občuduje,
metuljčke vidi
in sončni žarek, ki ga ljubkuje.
GORE
Bila so leta, ko gore so naju vabile,
tako vabile, da odrekanja nama niso pustile.
Od Triglava, Jalovca, Ojstrice,
Tamarja, Vršiča
sva hodila, njih lepoto užila.
Sva mnogokrat jutra v gorah
opazovala
in z večerno zarjo spokojno zaspala.
Veličastna tišina gora,
brezmadežna jutra,
barvita narava –
to gora nama je ob vsakem obisku
darovala. (Krhlanko, 2004)
Vir
- Krhlanko, E. (2004). Iskrice za dušo. Celje: Izdano v samozaložbi.
