Predstavljam vam drugi del zgodbe za otroke, ki sem jo napisala sama. Gre za otroško pravljico, ki se prepleta s številnimi pesmicami.
S pomočjo omenjene zgodbe se lahko otroci naučijo veliko novega, hkrati pa se spoznavajo z novimi pojmi.
Veliko naukov in življenjskih sporočil
Poleg besedila, zgodba sestoji iz zanimivih in poučnih pesmi, ki samo dogajanje v zgodbi popestrijo ali ga smiselno dopolnjujejo.
S pomočjo zgodbe se lahko otroci naučijo veliko novega, hkrati pa se spoznavajo z novimi pojmi. Poleg besedila, zgodba sestoji iz zanimivih in poučnih pesmi, ki samo dogajanje v zgodbi popestrijo ali ga smiselno dopolnjujejo.
Glavni lik v zgodbi je mali muc Visko, ki se poda na pustolovščino. Pri njegovem podvigu se mu pridružijo še ostale živali. Tako skupaj odkrivajo, kaj je prav in kaj narobe.
Zgodba je za otroke privlačna, hkrati pa vsebuje veliko poučnih naukov, ki jih lahko otroci usvojijo.
Veronika Pirman: Mali raziskovalec Visko, 2. del
Puhek (3. poglavje)
Naš Visko pa je bil zelo pogumen muc. Odločil se je, da bo strica poskusil poiskati kar sam. Ko je tako hodil po neznani obali, je naenkrat zagledal skupino majhnih muckov.
Mucki so bili prav taki kot Visko. Tudi oni so bili bele barve, na hrbtu pa so imeli sive lise. Zadovoljno so se igrali in drug drugemu lovili repe. Njihovo igro je opazoval oranžni maček. Visko je opazil, da je oranžni muc zelo žalosten. Ker Visko ni maral, da so bili drugi žalostni, se je odločil, da bo oranžnega mucka razveselil.
»Zdravo,« ga je pozdravil Visko, »Kako ti je ime?«
»Ime mi je Puhek,« mu je odgovoril oranžni muc.
»Puhek, kako lepo ime! Jaz sem Visko. Povej mi Puhek, zakaj si ti, ki imaš tako lepo ime, tako žalosten?«
»Oh Visko, zelo rad bi se igral s temi mucki, pa mi tega ne pustijo,« je rekel Puhek in s tačko pokazal na mucke, ki so se igrali.
»Zakaj pa se ne smeš igrati z njimi?« ga je vprašal Visko.
»Rekli so mi, da se ne smem z njimi igrati zato, ker je moja barva dlake tako čudna.«
»To so ti rekli?« je bil začuden Visko. »To pa že ni res, tvoja barva dlake ni prav nič čudna. Nasprotno, tvoja barva dlake je zelo lepa. Oranžne barve je tudi sonce, ki zvečer zahaja ali pa pomaranča. Joj, kako imam rad pomaranče!«
Visko se je odločil, da bo Puhku pomagal. Tako je naredil načrt. Visko in Puhek sta se začela igrati.
Ko sta se nekaj časa igrala, so ju začeli opazovati ostali mucki. Eden izmed muckov je Viska celo nagovoril.
»Hej ti, zakaj se igraš z muckom, ki je tako čudne barve? Igraj se raje z nami,« je mucek zaklical Visku.
»Oranžnemu mucku je ime Puhek in njegova dlaka ni prav nič čudna,« je Visko odgovoril mucu.
»Ni prav, da mu ne pustite, da bi se igral z vami. Mama mi je vedno govorila, da moramo biti do drugih prijazni. Nič ni narobe, da smo si med seboj različni. Vsi se imamo pravico igrati, ne glede na barvo naše dlake,« je muckom razložil Visko.
»Kaj če bi se igrali vsi skupaj?« je še predlagal muckom.
Mucki so se zamislili. Skupaj so staknili glave in si začeli šepetati. Po krajšem premisleku so se mucki odločili, da Viska in Puhka povabijo k svoji igri. Mucki so se Puhku za svoje neprimerno obnašanje celo opravičili.
Tako so se vsi skupaj zadovoljno igrali in raziskovali obalo. Puhek pa jim je celo pokazal novo igro. Od tistega dneva dalje so se mucki in Puhek igrali skupaj čisto vsak dan.
Mucki se skupaj igramo, da dolgčas nam ni,
raziskujemo, skačemo in se smejimo skoraj vse dni.
Puhek je vesel, zadovoljni smo vsi,
hvala ti Visko, da združil si nas ti.
Puhek se je Visku zahvalil za njegovo pomoč. V zahvalo mu je podaril zlati zvonček, ki si ga je Visko nadel okoli vratu.
Izgubljeni lešnik
Visko se je od muckov poslovil in nadaljeval svojo pot po plaži. Ob plaži so stali visoki in mogočni borovci. Visko se je ob mogočnih drevesih ustavil, da bi prisluhnil prelepemu petju škržatov. Kljub temu, da skrivnostnih škržatov še ni videl nikoli, pa je dobro poznal njihovo petje. Mama je Visku povedala, da so škržati majhne žuželke s krili, ki prebivajo na drevesih. Povedala pa mu je tudi, da so škržati podobne barve kot drevesa, zato jih je zelo težko videti.
Kar naenkrat pa je na borovcih nekaj zašumelo. Visko je na drevesih zagledal nenavadne živali, ki so imele zelo velike in košate repe. V rokah so nosile lešnike in neumorno tekale po vejah.
Visko se je spraševal, kdo so te živali, saj jih še ni videl nikoli. Ker pa je bil Visko zelo radoveden muc, se je odločil, da bo to tudi izvedel.
»Pozdravljene živali. Ali smem vprašati kdo ste? Nikoli še nisem videl živali, ki bi bile takšne kot ste ve.«
»Haha, tako hecnega vprašanja pa že dolgo nisem slišala,« je rekla ena izmed živali.
»Veverice smo. Jaz sem veverica Repka, to pa so moje sestrice. Živimo na mogočnih borovcih in smo najbolj spretne plezalke na svetu,« je dodala največja veverica.
»Res čudno, da še nikoli nisi videl veverice,« je pripomnila druga. Temu so se čudile tudi ostale.
»Veverice ste torej. Kaj pa počnete z lešniki?« je bil radoveden Visko. Vedel je namreč, da lešniki rastejo na grmu imenovanem leska.
»Vsaka veverica mora poiskati svoj lešnik,« je Visku razložila Repka.
»Iščemo lešnike, ki nam jih je nastavila teta Minka. Naša teta je danes zjutraj na bližnji leski nabrala čisto sveže lešnike. Lešnike je nato skrila in nam pustila sporočilo. V sporočilu pa je napisala, da mora vsaka veverica poiskati lešnik, na katerem je napisano njeno ime« je Visku pojasnila ena izmed veveric.
»Sliši se zanimivo,« je pripomnil Visko.
»Ti mali muc, si sploh ne moreš predstavljati, kako so sveži lešniki dobri!« je dodala Repka.
Visko je opazil, da ena izmed veveric joka.
»Kaj pa je narobe?« jo je vprašal.
»Smrk, smrk. Oh dragi muc, tako sem žalostna. Vse moje sestre veverice so našle lešnik s svojim imenom, samo jaz ubožica svojega lešnika nisem našla,« se je veverica potožila Visku in se mu zasmilila.
»Haha Mica, ti trapa prav ti je. Preveč si počasna in nerodna, da bi si lešnik sploh zaslužila,« se je smejala Repka.
»Ja, lešniki so samo za spretne in hitre veverice, za takšne kot smo me,« je dodala ena izmed veveric.
Ko je Visko slišal, kako veverice zbadajo svojo sestro Mico, je bil ogorčen. Odločil se je, da bo ubogi Mici pomagal.
»Veverice, ni prav, da se norčujete iz vaše sestre Mice!« je rekel vevericam in jim ukazal, da mu prisluhnejo.
»Vaša sestra Mica mogoče res ni tako spretna in tako hitra v teku kot ve, to pa še ne pomeni, da se lahko iz nje norčujete. Zelo je namreč pomembno, da se med sabo spoštujemo. In samo predstavljajte si, kako bi bilo na svetu dolgočasno, če bi bili vsi enaki in če bi bili vsi najboljši v teku. Kako bi potem sploh vedeli, kdo je hitrejši?«
Veverice so se zamislile, Visko pa je nadaljeval: »Moja mama mi vedno govori, da ne moremo biti najboljši v vseh stvareh. Pravi pa tudi, da je vsak posameznik dober na določenem področju. Moj stric Feliks je na primer zelo dober govorec, moj prijatelj Mavri je zelo dober pesnik, moja prijateljica Mina pa je zelo dobra pevka. In prepričan sem, da je tudi vaša Mica dobra v določeni stvari.«
»Naša sestra Mica je zelo dobra slikarka!« se je kar naenkrat spomnila Repka, ostale veverice pa so ji pritrdile.
»Ja, Mica v prostem času zelo rada slika na platno, njene slike pa so čudovite,« je dodala ena izmed veveric.
»No vidite, sem vam rekel, da je vsak posameznik dober v določeni stvari,« je še enkrat ponovil Visko. »Sedaj pa bi bilo tudi prav, da se Mici opravičite, saj ste se iz nje zelo grdo norčevale.«
Veverice so se Mici opravičile, Mica pa je še kar naprej objokavala svoj lešnik, ki ga ni našla.
»Mica ne jokaj. Prepričan sem, da je teta Minka skrila lešnik tudi za tebe,« je Visko tolažil veverico. »Ali si res vse podrobno preiskala, da bi našla svoj lešnik?« jo je vprašal Visko.
»No ja… Ne vem,« je odgovorila Mica.
Veverice so se nato odločile, da bodo sestri pomagale poiskati lešnik. Organizirale so pravo iskalno akcijo, ki pa se ji je pridružil tudi Visko.
»Našla sem Micin lešnik!« je čez nekaj časa navdušeno zavpila ena izmed veveric. Pokazala je na lešnik, ki je ležal v grmovju.
Mica je bila presrečna. Od navdušenja je začela skakati in objemati ostale veverice. Visku je obljubila, da mu bo v zahvalo za njegovo pomoč, na platno naslikala sliko. Visko je bil navdušen.
Veverice smo res prave kraljice,
na naših drevesih so vsak dan veselice.
Po vejah se podimo, ravnotežje si krepimo,
vedno pa se tudi nekaj novega naučimo.
Čisto vse veverice nekaj posebnega znamo,
med sabo pa se tudi neizmerno rade imamo.
Našle smo vse lešnike zdaj,
okradle smo še kakšnega teti Minki, na skrivaj. (Pst, to je skrivnost!)
Nadaljevanje pa sledi kmalu!
Viri
- Wikipedija, org. (2020). Navadna veverica. Pridobljeno 18. 8. 2020 iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Navadna_veverica.
- Wikipedija, org. (2020). Škržat. Pridobljeno 18. 8. 2020 iz https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0kr%C5%BEati.
