Kuhanje in jaz imava poseben odnos.
Ni mi problem kuhati zase, saj vem, da bo nastala hrana povsem dobra za pojesti, ne maram pa pretirano kuhati za druge, saj se zavedam, da se ne morem primerjati s profesionalci, kjer bodo testenine vedno kuhane ‘na zob’, meso pečeno na fazo natančno (rare, medium rare, well done …), kruh oblikovan v vse tiste popolne ‘fancy’ oblike …
Po nasvete in navdih se običajno zatečem na internet, ki je poln koristnih (včasih pa tudi nasprotujočih si) nasvetov. Kuharski blogi, videi, spletne strani posvečene določenim jedem … informacij je v (pre)obilju.
Pred nekaj dnevi pa mi je v roke prišla štiridesetletna kuharska knjiga z naslovom Tako je kuhala moja mama. Zakaj jo zdaj tu omenjam? Ker je zanimiva, zabavna in pa, ker mi je dala občutek, da o kuhanju ne vem skoraj nič.
Naj vam naštejem nekaj zanimivih sestavin pri pripravi jedi tistega časa: povidlo, salo govejih ledvic (za znani angleški Christmas Pudding), arancini, španske ledvice (za katere sem kasneje izvedela, da je imel avtor v mislih bikova moda, ki naj bi veljala kot posebna poslastica po bikoborbi), , volovski rep… Zanimivih jedi in sestavin zanje v knjigi res ne zmanjka.
Kako se naša kultura priprave hrane spreminja?
Med prelistavanjem sem razmišljala o tem kako se naša kultura priprave hrane spreminja:
- Včasih niso zavrgli ničesar užitnega, pa najsi je šlo za star (suh) kruh, presežek sadja ali pa kakšen del zaklane živali.
- Bili so tako ustvarjalni, kot tudi varčni … kako drugače bi se denimo domislili fižolove torte in podobnih receptov?
- Danes uporabljamo vse več pripomočkov, strojev in posodja, v ospredje so se prebile nekatere nove tehnike priprave hrane, spet nekatere druge pa so skoraj utonile v pozabo. Koliko vas zna doma pripraviti maslo, sir, speči kruh ali brez hladilne enote (hladilnik/zamrzovalnik) ohraniti meso pravkar zaklane živali užitno za prihodnjih nekaj mesecev?
Zakaj tega znanja ni več?
Hiter življenjski tempo, tehnološki napredek in relativno lahka dostopnost živil so gotovo med prvimi razlogi zakaj mnogi med nami tega znanja nimamo več. Zakaj bi se trudili z domačo skuto ali pa peko hleba, ko pa nimamo nobenega zagotovila, da bo dobro uspelo. Ker je vredno!
Cvrčanje, pokanje, brbotanje …
Če ste čisti začetnik v kuhinji, je lahko že samo izbira recepta zahtevno in potencialno rizično opravilo. V takem primeru svetujem:
– da se držite preverjenih in enostavnih receptov, z malo sestavinami, pripomočki in tehnikami priprave.
– Vprašajte za nasvet ali pa si poglejte kakšen posnetek postopka priprave.
– Držite se odmerjenih količin in predstavljenih sestavin. Če piše, da za piškote potrebujete 250 g masla, ne poskušajte piškotov napraviti bolj ‘dietnih’ in uporabiti manj masla za isto količino moke, saj bo to le povzročilo, da bodo pečeni piškoti suhi in trdi.
– Ko osnove obvladate, poskusite z zahtevnejšim receptom. Ne začnite že z najzahtevnejšimi, saj v tem primeru obstaja večja verjetnost, da vam kje spodleti.
– Med kuho (če se da) večkrat poskusite okus jedi in sproti dodajajte začimbe. Tu omenjam materin nasvet, ki pravi, da »je bolje večkrat soliti po malem, kot pa enkrat preveč«.
– Ne obupajte, če vam prvič, drugič ali celo petič ne uspe! Poskušajte odkriti razlog za neuspeh in ga skušajte odpraviti.
– »Jemo« z vsemi čutili. Vonj limone, začimb in drugih aromatičnih sestavin vam bo med pripravo hrane nadišavilo celo kuhinjo. Uživajte v njem!
Bodite ustvarjalni pri dekoriranju in prezentaciji jedi, saj ‘jemo’ tudi z očmi. Cvrčanje, pokanje, brbotanje … priprava hrane ima svoj zvok. Strukture delov jedi, njeni okusi in temperature prav tako vplivajo na naše zaznavanje. Dovolite si uživati v njih.
